Ob svetovnem dnevu poezije nam dijakinja Nika Gradišek iz 1. a podarja pesem.
Splošno znano dejstvo je,
da dekle,
ki februarja duha poletje,
potrebuje modro sobo.
Modra je namreč prežeta s poletjem.
Kot sonce v grozdni jagodi
in luna v jezeru,
kot jutro v puhastih copatih
in večer v vonju mentola in sivke,
tako živi poletje v modri.
Takšno dekle,
kot verjetno že veste,
potrebuje tudi zeleno preprogo.
Kje bi se drugače poletje prebujalo,
rosnato krmežljavo, s polnimi dlanmi marjetic.
Predvidevam,
da mi sploh ni treba omenjati
pisanih blazin,
ki so, jasno, absolutno nujne
za vzgajanje poletja v februarju
in vzgajanje dekleta v poletju.
Po vsem cvetenju
tudi oblaki rabijo prostor,
kamor naslonijo svojo mehkobo.
In potem…
potem potrebuje dekle le še noč,
da lahko,
zavita v zelene preproge
in pisane blazine,
do nosu v modri,
zdrsne v spanec.
