Umetnostnozgodovinske ekskurzije na I. gimnaziji v Celju so že kar stalnica. Letos smo se odpravili v Benetke in Milano. V petek, 9. 10. 2015, se nas je 45 dijakov skupaj s tremi spremljevalkami, prof. Vesna Milojević, prof. Martina Šmid in prof. Bernarda Jug, v zgodnjih jutranjih urah iz Celja odpravilo proti Benetkam.
Po nekajurni vožnji smo sredi dopoldneva prispeli v novi del Benetk, kjer smo zapustili avtobus in se z ladjico odpeljali v stari del mesta. Tam smo si najprej ogledali Trg svetega Marka z Doževo palačo in Baziliko svetega Marka, kamor smo tudi vstopili in občutili mogočnost večnega simbola mesta.
Nato je sledila ura prostega časa, kjer je vsak obiskal tisto, kar ga je najbolj zanimalo. Nekateri so šli do mostu Rialto, drugi so obkrožili trg, tretji so se sprehajali po trgovinicah in si ogledovali nakit iz slavnega muranskega stekla, ki ga izdelujejo v Benetkah, četrti pa smo obiskali Hard Rock Café.
Potem smo se odpravili do Giardinov – velikih beneških vrtov, kjer je postavljen del Beneškega bienala. Tam si imele sodelujoče države svoje paviljone, poskušali smo si jih čim več ogledati. Večinoma so bile v njih instalacije, zato smo si obiskovalci morali pri vsaki izmed njih vzeti malo časa in spoznati globlji pomene umetnine.
Ker ima vsak unikaten okus za umetnost, smo se ob vstopu v bienale ločili, ob dogovorjeni uri pa smo se dobili pred izhodom in se sprehodili skozi mesto do Arsenala, kjer smo si ogledali še en del bienala. Tam se je nekoč nahajala ladjedelnica, ki je zdaj spremenjena v razstavišče, skozi prostor smo se sprehajali več kot dve uri. Tu je bil enak način ogledovanja kot v Giardinih, saj smo bili znotraj bienala prosti. Tudi tu so nekatere države imele svoje instalacije, med njimi Slovenija, ki pa je pripravila kar pravi »performance«. V eni izmed sob je bila po tleh mivka, na sredini podobe iz kovinskih palic, celoten prostor je osvetljevala le modra svetloba. V prostoru, ki se nam je verjetno najbolj vtisnil v spomin, je bila miza, sredi katere je bil kup bankovcev, okoli njega pa kupi revij, ki so imele na platnicah bankovce, na katerih so bile narisane mrtvaške glave.
Po končanem ogledu bienala smo se z ladjico vrnili do avtobusa, nato pa se z njim odpeljali do hotela. Tam nas je že čakala večerja, nato pa smo se, utrujeni od dolgega dneva, odpravili spat.
Zjutraj smo se po zajtrku odpravili v prestolnico mode, Milano, kjer letos poteka svetovna razstava, imenovana EXPO. Ta razstava je vsakih pet let, nikoli v isti državi. Pred petimi leti je bila na Kitajskem. Letošnja razstava je bila zaradi bližine edinstvena, saj smo se je Slovenci ravno zato lahko udeležili.
Na EXPO se v paviljonih predstavi veliko držav, letošnja skupna tema je bila »Nahranimo planet, energija za življenje«. Razstava se je razprostirala na več kot milijon kvadratnih metrih, obiskalo pa jo je že več kot 20 milijonov ljudi. EXPO poteka že od sredine 19. stoletja in za njeno organizacijo države porabijo ogromne vsote denarja, še posebej za paviljone. Na eni izmed preteklih svetovnih razstav EXPO so postavili tudi vsem znan Eifflov stolp v Parizu.
Za vstop smo morali skozi strogo varnostno kontrolo, nato pa smo se po nadhodu nad avtocesto odpravili do same razstave. Vsak od nas je že prej veliko slišal in bral o EXPO, videl posnetke, a nihče si ni mogel predstavljati, kako je, ko EXPO doživiš. Občutek, ko stojiš visoko na nadhodu in gledaš na tisoče ljudi, ki prihajajo na razstavo, na drugi strani pa množico paviljonov v vseh barvah in oblikah, je neopisljiv. Človek se ob tem zave lastne majhnosti, hkrati pa mogočnosti človeške rase in tehnologije.
Po prihodu na razstavo smo bili prosti, vsak se je napotil proti paviljonom, ki so ga najbolj zanimali. Ker je bila na razstavi nepregledna množica ljudi, so bile čakalne vrste za vstop v večino paviljonov gromozanske(za vstop v japonski paviljon bi morali čakati več kot osem ur).
Večina dijakov nas je uspela obiskati slovenski paviljon, zgrajen iz lesa, z motom »I feel Slovenia«. Predstavljene so bile glavne znamenitosti naše države: voda, soline, med, gojenje orhidej, termalna voda, kranjska klobasa …Osrednja točka razstave je bila stavba, imenovana Drevo življenja, ki je bila zgrajena sredi manjšega jezera. Vsako uro je ob Drevesu življenja potekala predstava: vodometi so pršili vodo iz jezera visoko v zrak, na drevesu so se odpirali cvetovi in po zraku se je razlegala prečudovita glasba.
Ob paviljonih so bile tudi stojnice, na katerih so prodajali značilno hrano iz sodelujočih držav, po ulicah pa so se sprehajale maskote posameznih držav. Pred slovenskim paviljonom je ljudi zabaval ljubljanski zmaj. Ko smo si EXPO ogledali, smo se z avtobusom zapeljali v stari del mesta, kjer smo občudovali katedralo Duomo, drugo največjo gotsko katedralo na svetu. Tam smo imeli nekaj prostega časa, ki ga je večina izkoristila za ogled prestižnih milanskih trgovin in slavne opere.
Okoli šestih zvečer smo se odpravili na dolgo pot proti domu. Čeprav smo bili vsi zelo utrujeni, na avtobusu ni manjkalo živahnega klepeta in sklepanja novih prijateljstev.
Na tej ekskurziji smo se vsi neizmerno zabavali in uživali, videli smo veliko novih stvari, bili znova in znova očarani. Ogled razstave EXPO je nekaj, česar si zaradi lokacije ne more vsak privoščiti, zato smo imeli letošnji obiskovalci res srečo. Bilo je nepozabno.
Tadej Počivavšek, 3. c
