Ob vstopu v Auschwitz sem začutila nemir in mešane občutke. Narava, ki je obdajala kompleks, je bila grozljivo spokojna, mirna, srhljivo tiha. Predstavljala sem si krike ljudi, prelito kri pod nogami, se utesnjeno sprehajala po poteh, čutila trpljenje in smrt. Ves čas sem se spraševala, iz česa mora biti človek sestavljen, zlepljen, kaj se mu mora zgoditi, da izvrši takšen proces in vloži toliko truda v iztrebljanje ljudi. Ne premorem dovolj obsežnega opusa razumevanja, zato mi je ves čas v glavi odmevalo: “Zakaj, zakaj, zakaj?”
Težko je bilo gledati odvzete predmete in lase, ki so jih pobrili žrtvam, ko pa njihovih teles ni nikjer več. Ogledali smo si hodnik, na stenah so bile slike ujetnikov. Zagledala sem se v njihove oči in videla nič. Spoznala sem, da najhujša stvar, ki jih je čakala, ni bila smrt, temveč pot do nje – najprej so poskrbeli, da ubijejo dušo.
Zdi se mi pomembno, da si ljudje danes od blizu ogledajo nehumane razmere, v katerih so žrtve živele, da začutijo, kaj je žalost, nesreča in kdo je bil zares ubog. Žal moram reči, da je treba vsako slabo stvar dojeti kot nauk za prihodnost. Na tistem mestu nas je Auschwitz kruto opozoril na nekaj, kar se ne sme nikoli več ponoviti.
V življenju vsakdo nosi svoje breme, ki je zanj najhujše. A ogled taborišča me je naredil močnejšo, mi ponudil popoln pregled nad vsem, kar so ljudje tam doživeli. Tisti, ki niso umrli, so se opirali na dejstvo, da so še živi in imajo možnost preživetja. Dojela sem, da bi ljudje dandanes morali biti srečni, da so tu, kjer so, da imajo hrano in vodo na dosegu roke, da zvečer ležejo v toplo in mehko posteljo, da zrak diši le po gozdovih in v sebi ne nosijo nepretrganega strahu, da jim nekdo vsak čas lahko vzame življenje.
Ko sem se v Birkenau-u ozrla naokoli, se obrnila, si ogledala prostranstvo, ravnino, polja in zelenje, ko me je grelo sonce, ki je vztrajno sijalo z neba, sem začutila žalost. Ujetniki so se vsak dan, če so bili tistih dni bivanja sploh deležni, soočali s svobodo na drugi strani bodečih žic. Le korak predaleč, prepad v smrt.
Dosegli so točko, kjer je svoboda predstavljala smrt in smrt je postala edina svoboda. Pekel na zemlji, kot bi rekli, kjer menim, da prepričanja, vrednote, misli in razlage sveta niso bili niti podobni našim. Vse je bilo obratno, nasprotno, deformirano.
Z nami je bila gospa Sonja Vrščaj, ki je preživela Auschwitz. Toliko stvari je, ki sem jih hotela izvedeti, a vprašanja sem želela postaviti v pravo obliko. Nisem našla pravega načina, kako vprašati karkoli, saj se mi je zdelo, da bi dodala sol na rano, ki bo ostala večno odprta.
Izkušnja Auschwitza je bila nadvse neprijetna in obremenjujoča, a ni mi žal, saj sem spoznala marsikaj novega. Ponosna sem, ker preživeli ujetniki Auschwitza pogumno vztrajajo naprej in se trudijo. Žalostna sem, ker je bil svet, katerega bistvo je humanost, prizadet s tako pošastnim vedenjem. In vesela sem, da je sonce odrešitev, da je moje, da me lahko ogreje, kajti hladnih src in kože žrtev ni zmoglo otopliti.
Aleksandra Češnovar, 3. letnik
I.gimnazija v Celju
