DESTOVNIK, Karel – Kajuh (Šoštanj, 19. 12. 1922 – Šentvid pri Zavodnju, 22. 2. 1944), pesnik, narodni heroj.
Po osnovni šoli v Šoštanju je obiskoval I. gimnazijo v Celju. Pesmi je začel pisati v nižji gimnaziji, objavljati pa 1938 v Slovenski mladini, pozneje v Srednješolcu, Mladem Prekmurcu in Sodobnosti; hkrati je sodeloval v naprednem kulturnem in političnem življenju v Šoštanju. Aprila 1940 je bil kot šestošolec zaradi komunizma izključen, nato se je šolal v Mariboru. V začetku leta 1941 je bil interniran v Medjurečju v Srbiji. Ob napadu na Jugoslavijo je odšel s prostovoljci v Zasavsko hribovje, nato je bil zaprt v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Tu je napisal prvo pesem, ki jo je navdihnilo trpljenje v zaporu. Seveda so bile med njegovimi domovinskimi in vojnimi pesmimi tudi ljubezenske, v katerih je združil ljubezen do dekleta, domovine in trpečih sonarodnjakov. Nekatere izmed teh pesmi so bile tudi uglasbene in zelo velikokrat izvajane (Samo en cvet, en češnjev cvet in Bosa pojdiva, dekle obsorej). Leta 1943 se je pridružil partizanom XIV. divizije, bil vodja kulturniške skupine in decembra je izšla zbirka njegovih pesmi. Razmnožena je bila na šapirograf, kar je bilo za takratno okupirano Evropo zelo redko dejanje. V zbirki je bila objavljena tudi Slovenska pesem, za katero marsikdo ne ve, kakšen je njen naslov, poznamo pa njeno vsebino: »Samo milijon nas je …«. V divjanju druge svetovne vojne je Karel Destovnik Kajuh kot pesnik dozorel, že pred vojno pa je slutil velikansko nesrečo in razčlovečenje, ki je grozilo, izrazil ga je v pesmi Slutnja. Kot mlad pesnik v predvojnem in vojnem času je slutil tudi, da bo mlad umrl. To je izrazil v več pesmih, med drugim tudi v pesmi Pred smrtjo:
»Ali predno mi skovir odpoje,
malo predno bom umrl,
se bom v tihi hram zaprl
in odpel vse pesmi svoje.«
I. gimnazija v Celju v sodelovanju z Zvezo borcev za vrednote NOB in drugimi domoljubnimi organizacijami ob obletnicah Kajuhove smrti pripravi proslavo v njegov spomin. Vsako leto je slavnostni govornik kdo drug, leta 2010 pa je bil to ravnatelj I. gimnazije v Celju z naslednjimi besedami:
Dragi Karli, dragi Kajuh,
ne maram dolgočasnih, ponavljaških govorov in stokrat izgovorjenih besed, ne maram ljudi, ki mi govorijo, a nič ne povedo. Zato bo moj govor drugačen. Zato bom govoril, kot si in bi govoril ti, Kajuh: odkrito in iskreno, preprosto in resnično; drugače.
Zato bom govoril tebi in s tabo, sošolec iz davnih gimnazijskih dni. Saj veš, kako je z nami, celjskimi gimnazijci, kako je z nami – kajuhovci? Vsi smo – tisti davni, tam iz 19. stoletja, nekdanji, tedanji, tvoji, kasnejši, moji, sedanji, saj je vseeno – vsi, ki smo v 200 letih šli skoz to gimnazijo, smo na neki drugim komaj razložljiv način zares sošolci. Pa ne tisti običajni iz razredov in skupnih šolskih dni, pač pa sošolci v duhu in vrednotah prve celjske gimnazije. Kamorkoli že je koga razsejalo življenje in kamorkoli nas še bo, v duhu smo in bomo vedno čutili in mislili enako: ni je večje vrednote od svobode in miru.
In bomo ponavljali za tabo, ki si še tako mlad položil svoje življenje na oltar domovine:
»Lepo je, veš, mama, lepo je živeti,
toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!«
Veš, lani sem bil na neki skoraj neverjetni obletnici. Iz Nove Gorice mi je pisal sin tvojega sošolca Radovana Požarja, češ, moj ata je bil Kajuhov sošolec tista leta pred vojno in naslednji teden bo ta starodavna generacija v hotelu Evropa, mogoče zadnjič, kaj pa vemo, praznovala že 68-letnico mature, lepo bi bilo, če pridete in jih pozdravite v imenu gimnazije. In sem šel. Štirinajst jih je prišlo in med njimi je bil tudi Tone Arzenšek. Ja, tisti Tone, s katerim si na nekaj fotografijah, tisti, s kateri sta menda pogosto pred poukom igrala namizni tenis. Naivno sem ga vprašal: »A ste poznali, Kajuha?« On pa se mi je – star, a še vedno fizično krepak možak – skoraj prizanesljivo nasmehnil in mi rekel: »Seveda, saj sva ja bila sošolca!« »A res? Pa kakšen je bil, ta Kajuh?« sem vrtal vanj, da bi mi povedal še kaj, česar mi o tebi niso povedali v šoli. Ali česar mi nisi o sebi povedal v svojih pesmih. In je začel razlagati: »Veste, preprost in skromen fant je bil, kot vsi mi tiste čase. Vedno nasmejan, poln življenja. Ni bil kak piflar, pisal pa je lepo, ja. Marsikaj smo skupaj doživeli in lepi so spomini na tiste dni, čeprav so ga leta 1940 vrgli z gimnazije in je moral v Maribor, potem pa … Škoda, ker ga danes ni z nami.« Pogledal sem ga v oči; v njih je bila solzna meglica. »Ah, kje so že tisti časi,« je zavzdihnil in srknil požirek penine. Potrepljal me je po rami in z vidno otožnostjo ponazoril svoje občutje: »Kamen, še ta kamen v vodi se obrne, le mladost se moja nikdar več ne vrne.«
V tem trenutku me je prešinilo, kako čudno je pravzaprav naše razmerje do tebe, Kajuh: iz gimnazije so/smo te vrgli, mi pa se hvalimo s tabo, da si bil in si naš; tule pred šolo od leta 1964 stoji tvoj kip, pa vendar smo te pred kakšnimi petnajstimi leti zatajili. Tvoja, moja, naša gimnazija.
Slabe volje sem postal. Nimam rad, če se ustanove in ljudje v njih obračajo po vetru in politični modi. Naša gimnazija toliko manj. Saj veš, Kajuh, da so zame in nas celjske gimnazijce, za vse sošolce, ne glede na prostor in čas, svoboda in mir, dom, družina in domovina, vedno bile vrednote. In so še vedno. In da današnji fantje in dekleta, čeprav tega morda ne kažejo na prvi pogled, prav tako kot mi še vedno v srcu nosijo ljubezen do pravice in resnice, tebe pa – ne glede na tako ali drugačno modo – čutijo za svojega in zato I. gimnazijo po tebi imenujejo preprosto – Kajuh, sebe in vse nas pa – kajuhovci.
Ali ni to najlepši dokaz tvoje veličine? Ali ni to najlepši dokaz, da te kdo lahko tudi vrže iz šole in zataji, ti pa v njenem duhu – vsemu navkljub in kljub vsemu – ostaneš in živiš? Vedno, vsak dan, povsod – v razredih, na bregovih Savinje ali v bližnji Vrtnici – si z nami, čas ni izbrisal tvojega imena. Na Kajuha hodim, reče prvošolec Žiga. Mi kajuhovci smo pa drugačni, ponosno doda maturantka Tina. In prav to skuša tebi in vsem, ki smo danes tukaj zbrani tebi v spomin, povedati ravnatelj te šole.
Sošolec Karli, tvoja žrtev ni pozabljena. In tvoja pesem, Kajuh, še vedno odzvanja v nas. In vedno bolj razumemo tvoje besede, ko nam sporočaš skoz minljivi čas:
“Jaz sem droben, droben list,
ki drevo mu daje hrano.
To drevo iz zemlje rase,
zemlja pa je vir življenja,
in življenje vir človeštva,
in človeštvo, to je hrast,
ki človeku daje rast.”
Tako nekako delamo zdaj na naši gimnaziji: vemo, da smo le droben list. Ne moremo in nočemo živeti le zase, skromno, tiho, a ponosno soustvarjamo življenje v mestu ob Savinji. Tebi v spomin, Kajuh.
dr. Anton Šepetavc, prof.
