Gimnazijsko življenje skozi športno obarvana očala
V sredo, 15. maja, je v Gimnazijki potekala zdaj že tradicionalna podelitev nagrad za naj športnika in naj športnico leta. Letos je ta čast pripadla kar štirim dijakom in dijakinjam, košarkarici Zoji Štirn in plezalki Sari Čopar ter nogometašu Lukasu Hemptu in košarkarju Filipu Piršu. Ob tej nepozabni izkušnji, ki vsako leto pripomore k nazivu najbolj športne srednje šole v Sloveniji, sem nagrajence prosila za nekaj izjav in misli, ki so jih z mano z veseljem delili.
Ali sta si na začetku prvega letnika lahko predstavljala, da bosta štiri leta kasneje na odru prejemala nagrado za naj športnika/športnico leta?
Sara: Na naši šoli je ogromno talentiranih in uspešnih posameznikov. To sem opazila že zelo kmalu v prvem letniku na različnih prireditvah in proslavah, ki so jih pripravili dijaki. Tako da so tisti posamezniki, ki so od šole dobili pohvalo ali priznanje, res bili nekaj posebnega, saj so izstopali iz te skupine uspešnih posameznikov. Ker sem športnica, sem bila vedno bolj pozorna na športne prireditve in izpostavljene športnike. Tako sem si vsako leto po tihem želela, da bom enkrat tudi sama dovolj uspešna in bom dobila nagrado za športnico leta, nisem pa si predstavljala, da se bo to res zgodilo.
Lukas: Lahko sem si predstavljal, zagotovo pa je nisem pričakoval, ker takrat še nisem bil, kjer sem zdaj in si nisem mislil, da se bom že tako mlad lahko profesionalno ukvarjal z nogometom. Poleg tega pa je veliko dobrih športnikov na šoli.
Kako vama je uspelo vse treninge, tekmovanja, priprave in druge s športom povezane obšolske dejavnosti uskladiti s šolskim delom?
Lukas: Nikoli nisem imel težav s kombiniranjem šole in nogometa, samo čas si moraš prav razporediti, tudi profesorji so bili zelo prijazni in prilagodljivi, poleg tega pa na srečo nisem nikoli potreboval veliko časa, da sem se naučil za kakšen test.
Sara: Zaradi prilagoditev urnika v športnem razredu je bilo usklajevanje lažje. Prav tako so mi zelo pomagali prilagodljivi profesorji in moram se jim zahvaliti za potrpežljivost in razumevanje. Ni bilo vedno najlažje, ampak s pomočjo šole in vseh prilagoditev za športnike se je vedno vse dobro izteklo.
Ali je vajina športna kariera vplivala na izbiro nadaljnjega izobraževanja?
Sara: Zagotovo, svojo športno kariero želim nadaljevati in v prihodnosti se želim tudi izobraževati na področju športa. Menim, da mi bo to znanje, ki ga bom pridobila, pomagalo pri karieri.
Lukas: Ne.
Kaj bi svetovala mladim kajuhovcem, ki svojo športno pot šele začenjajo?
Lukas: Da naj samo vztrajno in trdo trenirajo in bodo nagrajeni.
Sara: Svetovala bi jim, da naj v športu vztrajajo. Ne bo vedno lahko, prav tako bo potrebno veliko odrekanja, a na koncu se vse poplača. Na I. gimnaziji imajo zelo dobre pogoje, da postanejo uspešni v svojem športu in da hkrati dobijo odlično izobrazbo in podporo.
Kaj je eden izmed lepših utrinkov/anekdot, ki vama bodo ostali v spominu na I. gimnazijo v Celju?
Sara: Dnevi, ko smo bili vsi iz razreda prisotni cel dan, so bili kar redki, a zato posebni – da nihče ni bil odsoten zaradi tekmovanja, priprav, treninga, fizioterapevta ali drugih obveznosti. Tudi profesorji so bili vedno malo začudeni in veseli takšnih dni.
Lukas: Nimam posebnega utrinka, ampak so bila štiri leta na tej šoli zelo lepa in predvsem so hitro minila.
Tekst: Patricija Podvratnik
Foto: Lado Vavpetič (Lukas Hempt) in Zavarovalnica Triglav, vir: Delo (Sara Čopar)
