Našemu Levu Mišu v slovo

Pravijo, da ne živeti ne umreti ni nič novega. Pravijo, da ne vemo ne dneva ne ure. Pravijo, da umre mlad, kogar bogovi ljubijo. Vse to pravijo in še toliko tega o življenju in smrti.

A nič ne povedo o tem, kako razumeti, kako preboleti, kako se sprijazniti, kako pozabiti otroka, sošolca, učenca. Kako razumeti, kako preboleti, kako se sprijazniti, kako pozabiti, ko odide naš otrok, naš sošolec, naš učenec. Ko usahne v cvetu mladosti, ko ugasne z njim upanje in odide z njim naša ljubezen.

Niti 18 let še nisi imel, Lev Mišo. Niti 18 let. Otrok si še bil. Otrok v cvetu mladosti. Otrok na pragu življenja.

Sošolci in učitelji s I. gimnazije se te spominjamo kot tihega, delovnega, ambicioznega, lepo vzgojenega fanta. Spominjamo se te kot fanta bistrega duha in čistega srca. Spominjamo se te z veseljem, bolečino in ponosom. In kar ne moremo verjeti, da te nenadoma ni več.

Bil si in za zmeraj boš ostal naš. Stara šola smo, a samo na videz stara, v duši in srcu smo in hočemo ostati mladi.  Že več kot 200 let nas veže v skupnost – upali bi si reči, da že kar družino – tista tanka nit od srca do srca; ponosni smo, da smo eno in radi imamo vsakogar, ki je kdaj koli šel skozi našo domačijo na Kajuhovi 2.

Tebi, Lev Mišo, naš Lev Mišo, ki si bil tako simpatično hkrati Lev in Miš(k)o: lev v srcu in miško v duši, ni bilo dano, da bi šel do konca. A kolikor si šel, si šel z veliko volje in odločnosti, z jasnimi cilji in odličnostjo, ki je ni mogoče pozabiti. Kot ni in nikoli ne bo mogoče pozabiti tebe. Tebe, fant, s tistih slik v šolskih letopisih, ki nas bodo vedno opominjale, kako nepredvidljivo, enkratno in neponovljivo je naše življenje. Kako dragoceno je in kako lepo, dokler traja.

Kadarkoli bomo pogledali po teh naših hodnikih, kadarkoli bomo stopili v tiste razrede, kjer smo se srečevali, kadarkoli nam bo pogled ušel k mizam in stolom, kjer si sedel, se bomo spomnili nate.  V vsem bo še vedno košček tebe, tam bo za vedno ostala tvoja sled.

Nekoč se spet srečamo.

Počivaj v miru in večna luč božje in naše ljubezni naj ti sveti.

 

Anton Šepetavc,

ravnatelj I. gimnazije v Celju

 

Dostopnost