V ponedeljek, 7. septembra, je potekal že tradicionalni sprejem prvošolcev in tekmovanje za zmagovalno lisičko. Prireditev, ki je letos potekala v skladu s priporočili NIJZ, sta organizirala bivši predsednik in podpredsednik dijaške skupnosti, Matevž Vrunč Irman in Valentin Šeško. Na začetku sta oba nagovorila prvošolce, jih pozdravila in jim zagotovila, da se jim šole ni treba nič bati. Matevž jim je na kratko opisal svoja štiri leta na I. gimnaziji v Celju in tudi, kako bodo potekala njihova. Med drugim je omenil, da bodo med šolanjem spoznali, kaj jih veseli, kaj bi radi počeli v življenju, predvsem pa bodo spoznali sebe – kar je seveda najpomembnejše. Valentin pa je o vrnitvi na šolo povedal, da se mu je zdela precej zanimiva in ga je navdala z dobrimi občutki ter lepimi spomini, ki jih je ustvaril na Kajuhu. »Zaradi nastale situacije ob koncu šolskega leta je bilo slovo zelo nenadno in drugačno. Tudi zato sem se povabila za sodelovanje pri organizaciji sprejema zelo razveselil. Ob povratku pridejo na dan spomini na sošolce in razredničarko, na profesorje, ki jim gre zahvala za ves trud in posledično odlično opravljeno maturo.«
Kot je že običajno, je bil sprejem razdeljen na dva dela, kviz in nalogo. Kako dobro dijaki prvega letnika sploh poznajo šolo, na katero so se vpisali? Začelo se je z lahkimi vprašanji, npr. kdo je ravnatelj, koliko gimnazijskih programov se izvaja in kaj je neuradno šolsko geslo – na to so vsi odgovorili pravilno, saj je rek »Kdor ne bruha, ni s Kajuha« že precej znan. Treba je bilo vedeti tudi, kateri razred ima trenutno ključ šole, kdaj je bila zgrajena stavba in na katerem naslovu se nahaja ter koliko maturantov je bilo v letu 2019/20 zlatih. Po kvizu so bili razredi precej izenačeni in v finalu so pristali 1. c, 1. f in 1. g. Ti so morali izbrati enega dijaka, ki je predstavljal svoj razred in se z drugima dvema pomeril v igri s kozarčki. Iz šestih plastičnih kozarčkov so morali najprej sestaviti piramido, jo podreti, postaviti enega od kozarčkov na rob mize in ga prevrniti tako, da je lepo pristal na mizi in tam tudi ostal. To je prvemu uspelo Hugu Kostanjevcu iz 1. g, ki je s tem dejanjem postal tudi predsednik razreda. Povedal je, da se je razred z zmago neverjetno povezal in da se, kljub temu da so skupaj tako kratek čas, res čuti spremembo: »Vsi smo zelo veseli, da smo zmagali in s tem smo se bolj povezali, zdaj si delimo nekaj, na kar smo vsi ponosni!«
Kako pa se novopečeni dijaki počutijo na šoli? Gašper Bervar, 1. č, je povedal, da mu je na Kajuhu zelo všeč: »Pouk poteka veliko bolj sproščeno, kot sem si predstavljal. Tempo jemanja snovi je sicer višji in količina nalog je večja, vendar je pouk zanimiv in zabaven.« Tudi maske ga ne ovirajo pri privajanju na gimnazijo, vzdušje je dobro, profesorji pa tudi. »Le malico imamo nekoliko zgodaj, takoj po prvi uri, zato se včasih zgodi, da takrat še nisem lačen.«
Zadnje dejanje sprejema je bila seveda slavnostna zaprisega z lizikami, ki se glasi: »V času svojega šolanja na I. gimnaziji v Celju bom postal pristen kajuhovec – torej kulturen, vzoren, izobražen in ponosen. Profesorje bom spoštoval in jih redno pozdravljal na hodnikih, spoštljivo se bom vedel do vseh delavcev šole ter spoštljiv, vendar samozavesten bom tudi s starejšimi dijaki. Če mi bo na malici padel pladenj na tla, bom pospravil za sabo in če se bo to zgodilo komu drugemu, bom potlačil smeh in mu ne bom ploskal. Prizadeval si bom za lepe ocene, pri tem pa ne bom pozabil na svoje prijatelje. Po svojih zmožnostih bom plačeval prostovoljne prispevke. Ponosen bom na našo šolo in šoli bom v ponos!«
Prvošolce je nagovoril tudi gospod ravnatelj, dr. Anton Šepetavc, ki jim je zagotovil, da šola ni le stara, temveč tudi dobra, kar bodo ugotovili najkasneje takrat, ko jih bo nekdo spraševal pred tablo. Opozoril jih je, naj pazijo na svoje zdravje, naj uživajo na šoli in jim zaželel vse najboljše, tako v tem letu kot v vseh prihajajočih. Sprejem se je zaključil s spodbudno mislijo Matevža in Valentina, da diamanti nastajajo pod pritiskom, zato naj jih ne skrbi preveč, če kdaj kaj ne bo šlo čisto po načrtih.
Lija Kužner
