“Ni vedno vse v iskanju, včasih je v zavedanju, da ta nekaj že imamo”

Leon Rojk Štupar, dijak 3. č-razreda, je uspešen na mnogih področjih. Največ nagrad in priznanj je dosegel na področju biologije: tri leta zapored je osvojil zlato priznanje na državnem tekmovanju iz biologije in osvojil srebrno priznanje v ekokvizu. Zanimajo ga tudi družboslovna in umetniška področja – leta 2016 je prejel nagrado za haiku v slovenščini, dvakrat je sodeloval pri izdelavi plakata ob prazniku Mestne občine Celje, pomagal soustvarjati sceno naše velike prireditve Top Classic in še kaj. Aktiven je tudi pri dejavnostih izven šole. Z dušo in telesom je tabornik. Rad bere, kolesari in ureja vrt. Večkrat smo ga lahko videli na različnih šolskih prireditvah. On je tudi tisti, ki je naši jedilnici z imenom Zlata žlica priskrbel “pravo zlato žlico”.

Si zelo uspešen na področju biologije. Se za to področje zanimaš že od nekdaj ali je kaj posebej spodbudilo tvoje zanimanje za to vedo?

Za ustroj živega sem se zanimal, še preden sem vedel, da to zajema posebna znanost, imenovana biologija. Ne vem, kaj je sprožilo mojo radovednost, a vedno me je zanimalo delovanje, ne glede na to, če je bil predmet spraševanja vesolje, rakovica ali pa hladilnik. Spomnim pa se, kaj je bil verjetno moj prvi poskus: mravlje sem z vedno daljšim pomakanjem v kozarec vode poskušal spremeniti v vodne organizme. Na njihovo nesrečo sem si evolucijo predstavljal precej poenostavljeno. 

Kaj ti je pri biologiji najbolj všeč in zakaj se ti zdi, da je to področje vredno dobro poznati?

Hm. Poznavanje biologije je prav tako pomembno kot poznavanje vseh drugih področij. Pomembno je za boljše razumevanje sveta, odločanje v njem in iskanje odgovorov v kopici dvomov ter vprašanj.

Že tretje leto si na državnem tekmovanju iz biologije prejel zlato priznanje. Kako potekajo tvoje priprave na to tekmovanje?

Celoten postopek je pravzaprav precej enostaven. Poleg posebnih priprav v šoli doma odprem še zvezek in se preprosto učim, približno tako kot za pisno ocenjevanje. Zanimanje in razumevanje sta bistvena, a imena hormonov se vendar ne zapomnijo sama.

Katere krožke obiskuješ?

Obiskujem biološki krožek –  kdo bi si mislil! Zadnje čase pa tudi krožek fizike; rad bi bolje razumel elektriko.

Slišala sem, da si tudi umetniško nadarjen. Kaj najraje ustvarjaš? Ali katerega umetnika še posebej občuduješ?

Prava umetnost je, da ti ob šolskih obveznostih ostane čas še za kaj drugega. V tem nisem najboljši, saj glede hitrosti, s katero opravljam šolske obveznosti, opažam precej analogij s skupino na drevju živečih, listojedih, mravljinčarjem sorodnih južnoameriških sesalcev, imenovanih lenivci. Neverjetne živali –  za zmanjšanje porabe energije so se jim kremplji oblikovali kot kljuke, da se jim ni treba oklepati dreves, pač pa z njih preprosto visijo. Tako je ustvarjalnost zadnje čase omejena na robove mojih zvezkov. Glede na gostoto porisanosti strani bi lahko verjetno določili, pri katerem predmetu profesor oz. profesorica snov jemlje najpočasneje. Namig: to ni zgodovina. Rad oblikujem tudi besedne igre; kar se tega tiče, igram po načelu: “cringier = better”. Moje večne sanje so, da bi napisal roman ali narisal strip. Ali še bolje: naredil stripovski roman. Če mi ne bi bilo treba spati, bi mi to morda bolje uspevalo. Eden mojih uresničenih projektov pa je bila Podelitev zlate žlice jedilnici. Šlo je za preprosto idejo: ker v šolski jedilnici, ki, mimogrede, nosi ime Zlata žlica, ni nobene zlate žlice, sem ji eno priskrbel.

Zelo rad imam knjige Douglasa Noela Adamsa. 25. maja je dan brisač, lahko se mi pridružite pri spominjanju nanj! K novemu razmišljanju sta me spravili še Orwellova distopija 1984 in Huxleyjev Krasni novi svet. Blizu mi je tudi filmska umetnost. Izmed likovnih del pa so mi trenutno najbolj všeč Escherjeva.

Letos boš zaključil 3. letnik, kar pomeni, da imaš še nekaj časa za odločitev o nadaljnjem šolanju. Si morda že odločen ali pa še razmišljaš o različnih možnostih?

Splošna biologija, botanika … Občasno razmišljam celo o agronomiji, saj je pridelava hrane precej pomembna za preživetje človeške vrste in pogosto pripisujemo premajhen pomen. Čas bo pokazal, zaenkrat pa puščam možnosti še precej odprte.

S čim vse se ukvarjaš v prostem času?

Gojim in opazujem paličnjake ter žive liste (natančneje vrste Peruphasma schultei, Heteropteryx dilatata in Phyllium giganteum). Urejam vrt, vendar se nočem oklicati za vrtičkarja, saj raje sadim mesojede rastline kot pa paradižnik. Berem knjige, gledam filme. Občasno kolesarim. Sem tudi tabornik. Hiter poduk: taborniki so versko neopredeljeni, medtem ko so skavti katoliki, drugače pa oboje temelji na podobnih načelih.

Kaj je moto tvojega življenja?

Vse kaže, da je ideja smisla le produkt človekovega abstraktnega mišljenja, zato smisel kot nekaj resničnega in univerzalnega ne obstaja. To je občasno zastrašujoče, ljudje se s tem vse preveč obremenjujejo in pozabijo užiti dan, a prav nesmiselne stvari so včasih najlepše. Vseeno pa je za konsistentnost koristno razviti idejo, splošno smernico, kako ravnati in živeti. Sam si je še nisem izoblikoval (kakor se pri odraščajočem osebku pač pogosto dogaja) in je mogoče tudi ne bom (kakor se v odraslosti verjetno izkaže). Me pa zabava iskanje. Vendar mislim, da ni vedno vse v iskanju, včasih je v zavedanju, da ta nekaj že imamo.

Lara Bezgovšek