Intervju z Mary Ellen Ramasimanana Virtič
Čeprav je učenje tujih jezikov s profesorji na I. gimnaziji v Celju izvrstno, ga ni boljšega učenja kot z naravnim govorcem. Poleg izgovorjave in mnogih jezikovnih posebnosti, ki se jih zavedajo samo naravni govorci, nam ti nudijo tudi prvovrsten vpogled v kulturo držav, iz katerih prihajajo. Na naši šoli imamo tuje lektorje za angleščino, nemščino, španščino in francoščino. Podrobneje smo spoznali Mary Ellen Ramasimanana Virtič, ki pomaga pri poučevanje francoščine. Izkazala se je za izredno zanimivo sogovorko, saj je videla že veliko sveta, predstavila pa nam je tudi svoje vtise o Sloveniji.
Kljub odličnemu znanju slovenščine, se – v dobro njihovega znanja – z dijaki pogovarjate izključno v francoščini. Kako pa je potekalo vaše učenje slovenščine?
Hvala za kompliment. Nisem prepričana, da je moje znanje slovenščine odlično. Trudim se, čeprav še vedno nisem imela priložnosti obiskovati tečaj slovenščine, kjer bi se bolje naučila slovničnih pravil. To ostaja moj načrt, ki ga bom uresničila. Slovenščino sem se tako naučila ob branju, s filmi in v vsakdanjem življenju, z družino, prijatelji in znanci.
Da govorim izključno v francoščini, to sicer počne tudi moja kolegica. Ker pa dijaki vedo, da sem naravna govorka, jih moja prisotnost spodbudi, da se bolj potrudijo, da francoščino razumejo, da se več naučijo in več govorijo.
Kje ste pridobili izobrazbo – kakšno? Obvladate poleg francoščine in slovenščine še kak jezik?
Študirala sem v Franciji, v Grenoblu in sem profesorica francoskega jezika za tujce – francoski jezik za tujce se v francoščini imenuje tudi FLE. Poučevanje francoščine za tujce je posebna veja študija. Poleg francoščine govorim še malgaško – moj drugi materni jezik. Malgaščina je na Madagaskarju uradni jezik. Govorim tudi angleško in malo poljsko. Razumem pa tudi slovanske jezike, kot sta hrvaščina in slovaščina.
I. gimnazija v Celju ni edina šola, kjer delate, kajne?
V tem šolskem letu poučujem še na II. gimnaziji Maribor in na Prvi gimnaziji Maribor. Vodim tudi tečaj francoščine za osnovnošolce na OŠ Franca Lešnika Vuka v Slivnici pri Mariboru.
Najbrž ste na svoji poti videli že veliko sveta. Bi nam na kratko opisalo svojo pot, kje ste do sedaj že živeli?
Bom poskusila na hitro povzeti: rojena sem v Antananarivu, na Madagaskarju, kjer sem preživela del otroštva. Na Madagaskarju sem živela v več mestih. Po maturi sem začela študirati v Dakarju, v Senegalu, nato sem nadaljevala študij v Grenoblu, v Franciji. Ob koncu študija sem nekaj časa poučevala v Antananarivu, nato sem se vrnila v Grenoble, kjer sem našla delo. Pozneje sem se odločila za tujino in sem odšla v Katowice, na Poljsko. Želela sem se preseliti v Kanado, zato sem odšla za nekaj časa v Montréal. Vendar sem se vrnila v Evropo, in sicer na Poljsko. Radovednost me je gnala dalje in tako sem septembra 1999 prišla v Slovenijo, kjer sem ostala do danes.
Je bila intergracija vedno lahka, ali vam je kdaj predstavljala velik osebni izziv?
Občutek imam, da je to naloga, ki me od nekdaj vedno spremlja. Integracija je velik izziv, ki ni enostaven, saj je potrebno sklepati veliko kompromisov in na koncu je treba malo »pozabiti« nase, da bolje spoznaš druge. Najtežje je ohraniti del sebe, svoje vrednote, svoja spoznanja, da le-ta ne izginejo v novem okolju, v katerem se nahajam. Integracija ni le na osebnem nivoju, integracija me stalno spremlja tudi na profesionalni poti. Ker delam na različnih šolah, se moram prilagajati različnim okoljem, vsaka šola ima svoje navade, tradicije in kulturo, ki se jim tudi moram prilagoditi. Hkrati pa to predstavlja pri mojem delu tudi veliko bogastvo.
Francija slovi kot dežela izredne narodne zavesti in domoljubja. Kako doživljate slovenski narod, ki na ti zelo pomembni vrednosti večkrat pozabi?
Pri svojem delu velikokrat predstavljam francosko kulturo v primerjavo s slovensko. Ob tem spoznam, da po šestnajstih letih življenja v Sloveniji večinoma bolje poznam slovenske tradicije kot moji mladi dijaki. Vendar sem zadovoljna, da jih lahko spomnim in opomnim na njihovo kulturo in tradicijo, kot na ogledalo, ki jim pokaže, kdo so. Učenje novega jezika je tudi spoznavanje nove kulture. Bolje lahko cenimo druge, kadar dobro poznamo lastno kulturo, jo znamo ceniti in jo tudi predstaviti drugim.
S čim se sicer v življenju ukvarjate?
Rada berem, pojem, se učim tujih jezikov. Obožujem kuhanje. Da uravnovesim svoje aktivnosti, rada plavam in se sprehajam po gozdu. Sem tudi animatorka skupine otrok, starih od 6 do 15 let, v Društvu Stezosledcev v Sloveniji. Seveda pa najraje preživljam čas s svojima hčerkama, ki se mi pridružita pri teh aktivnostih.
Kaj bi dejali, če bi morali z enim stavkom popolnemu neznancu opisati Slovenijo. Kaj se vam zdi najbolj omembe vredno?
Rekla bi, da je Slovenija zelena in mirna dežela – mogoče preveč mirna. Dežela, v kateri se dobro živi. Tukaj si blizu naravi in človeku. Tu se dobro počutiš in nič ti ne manjka. Ljudje so rahločutni in so vedno pripravljeni pomagati. Solidarnost je zelo prisotna, čeprav bi nekateri zlonamerneži radi prikazali drugačno sliko. Slovenci bi morali bolj zaupati vase in biti bolj ponosni na svoje bogastvo in ne le na dobre rezultate slovenskih športnikov.
Urh Zorko
Foto: Nik Bratuša
