Beneški umetnostni bienale je svetovno znan dogodek, ki vsako liho leto v Benetkah kot njegovem glavnem prizorišču s skupno temo poveže izbrane umetnike in umetnice z vsega sveta in posredno privabi do pol milijona turistov. Umetniki se s svojimi deli širši javnosti predstavijo kot posamezniki ali pa zastopajo svojo državo v nacionalnih paviljonih. Najboljša dela so na otvoritveni predstavitvi v posameznih kategorijah nagrajena z levi. Letošnjega zlatega leva za najboljši nacionalni paviljon je z instalacijo plaže, naslovljeno ”Sun & Sea”, ki kritizira užitkarsko ležernost današnje družbe, prejela Litva.
Letošnji 58. beneški bienale z naslovom ”May You Live in Interesting Times” (Da bi živeli v zanimivih časih) označuje nestabilno obdobje, na pragu velikih sprememb zaznamovano z negotovostjo sedanjosti in prihodnosti. Kurira ga Ralph Rugoff. V povezavi z naslovom tokratna tema bienala ni določena, gre za generalni pristop doživljanja družbe skozi umetnost. Slab mesec pred njegovim zaprtjem smo si ga ogledali tudi dijaki I. gimnazije v Celju.
Po peturni vožnji z avtobusom smo se do prvega glavnega prizorišča bienala, Giardinija oziroma Vrtov, odpeljali z majhno ladjo. Sivina meglenega jutra se je držala napovedi; dan bo suh in oblačen, temperature ne prenizke. Zame in še za koga je bil to prvi obisk Benetk sploh, zato smo stali pred vhodom v Vrtove, ne točno vedoč, kaj lahko pričakujemo. Ogleda smo se lotili nekateri negotovo, nekateri načrtno in zagnano – časa je bilo namreč malo, paviljonov pa veliko. V majhnih skupinicah smo se v trenutku porazgubili v počasnem toku drugih obiskovalcev. Med drugimi smo si lahko ogledali težko pričakovana angleški paviljon Cathy Wilkes in francoski paviljon Laure Provost, ki sta se v času našega obiska edina lahko pohvalila z vrsto, srbski paviljon v bivšem jugoslovanskem in avstrijski paviljon Renate Bertlmann s feminističnim motivom.
Po ogledu Vrtov smo si ogledali še Arzenal, kjer se nahaja tudi slovenski Here we go 
again … System 317 Marka Peljhana in nacionalni paviljon Gane, eno izmed letošnjih novosti. Z že na pol otopelimi čuti smo se prebili skozi osrednji pokriti razstavni prostor, kjer so se nam s svojimi deli predstavili predvsem posamezniki. Izhod nas je pripeljal na pomol, kjer je kraljevala razbitina ladje, ki je z več sto migranti potonila v letu 2015. ”Barca nostra” Chistopha Buchela iz obiskovalcev ni izvabila pričakovanega odziva. Večina se zanjo na začetku ni zmenila, vendar naj bi prav to opozarjalo na begunsko krizo in splošno ignoranco do problemov današnjega časa.
Naša četverica si je v poznem popoldanskem soncu vzela tudi čas za kavo v bližnji kavarni in malico ter preprosto uživala v ležernem vzdušju. Trenutek sem izkoristila, da sem zbrano družbo povprašala o njihovih pričakovanjih in vtisih. ”Pričakovala sem vse, kar sem tudi doživela. Moji splošni vtisi so pozitivni, res pa je, da je celoten dan polepšala dobra družba. Čeprav se za umetnost ne zanimam posebej, so se mi raznolike razstave zdele zanimive,” mi je med srkanjem kapučina povedala Iva. ”Moja pričakovanja so bila izpolnjena, saj sem bila navdušena nad sodobno umetnostjo,” je entuziastično dodala Živa. Ralph Rugoff je namreč v letošnjo razstavo vključil le dela še živečih umetnikov. ”Moji vtisi so neopisljivi, Benetke so že same po sebi čudovito in pravljično mesto.”
Obisk bienala smo po petih urah, ki smo jih razporedili med Vrtove in Arzenal, zaključili 
in preostali čas namenili ogledu Benetk. Po idiličnih ulicah smo se med kanali sprehodili do trga sv. Marka, kjer smo si v urejeni vrsti turistov ogledali istoimensko baziliko. Ostala nam je še prosta ura, dokler se na zgornji palubi ladje, ki je v primerjavi z mimoidočimi križarkami delovala kot orehova lupinica, kopajoč se v sončnem zahodu nismo odpeljali nazaj do parkirnega prostora, kjer nas je čakal avtobus.
Tekst in foto: Ana Kozamernik
