INTERVJU S PROFESORICO MAG. MOJCO ALIF

Za znanost na I. gimnaziji v Celju je bil 14. september 2018 velik dan. V Novem mestu je potekala 48. podelitev Krkinih nagrad za srednješolske raziskovalne naloge, kjer sta bili za svoje delo nagrajeni dve naši dijakinji – Zala Božanić in Jana Ušen; posebna čast pa je pripadla tudi profesorici, mag. Mojci Alif, ki ji je Krka podelila plaketo za dolgoletno in uspešno mentorstvo dijakom pri raziskovalnih delih. S profesorico kemije, ki je zadnjih 11 let tudi pomočnica ravnatelja, sem ob tej priložnosti spregovorila o njenem delu in nasploh o raziskovanju, ki je z leti postalo pomemben pokazatelj kvalitetnega in prizadevnega sodelovanja med profesorji in dijaki I. gimnazije v Celju.

Gospa profesorica, najprej čestitke za prejeto plaketo.                                            Kako kot dolgoletna mentorica gledate na pomen raziskovalnega dela mladih za njih same in za širši prostor?

Najprej: Hvala za čestitke! Res sem je bila vesela in hkrati presenečena, saj mentorji nikoli doslej nismo prejemali posebnih priznanj. Največje priznanje za nas je, ko dijaki v raziskovalnem delu uživajo in ga vzljubijo za vedno.

Kaj menim o pomenu raziskovalnega dela mladih? Menim, da je za njihov osebnostni in poklicni razvoj izjemnega pomena. Raziskovalno delo je pravzaprav samo nadaljevanje naravne otroške vedoželjnosti. Mladega človeka nauči hoditi skozi življenje z odprtimi očmi, nauči ga kritično razmišljati, biti sistematičen, od njega zahteva predanost, poštenost in vztrajnost. In ga izpolnjuje in osrečuje. Nenazadnje mladi pri raziskovanju srečajo ljudi s podobnimi interesi, stkejo se prijateljstva (in včasih še kaj več), spoznajo prave raziskovalce na različnih inštitutih, ki jim potem omogočijo  tam začeti poklicno kariero. Pred nekaj leti je enemu od mojih raziskovalcev mentorica, ki jo je spoznal  na Kemijskem inštitutu, omogočila celo bivanje v svojem stanovanju v času študija. In raziskovalci, ki se pri svojem delu izkažejo, si s tem prislužijo tudi materialne koristi, npr. Zoisovo štipendijo, razne kadrovske štipendije, Krkino nagrado, ena od mojih raziskovalk je pred kratkim dobila nagrado Barbare Celjske …

Seveda je raziskovanje pomembno tudi širše. Vsako novo spoznanje lahko izboljša kvaliteto življenja, če ga znamo prav uporabiti.

Kakšna je po vašem mnenju vloga mentorja pri raziskovanju mladih? Kako lahko dijake najprej  motivira za raziskovanje, nato pa jih usmerja na poti samostojnega odkrivanja, ki je gotovo najbolj zadovoljujoče, a ga nedvomno spremljajo tudi padci, negotovosti in ovire?

Vloga mentorja je velika, zelo velika. Večina raziskovalcev pove, da so bili mentorji ključni za njihov nadaljnji razvoj. Vloga mentorja je že v tem, da med množico mladih prepozna »ta prave« in jih povabi na pot raziskovanja. V nadaljevanju je pomembno, da jih usmerja, a hkrati dopušča in spodbuja samostojno razmišljanje. Pomembno je, da mentor postavlja visoke cilje in kriterije, hkrati pa mora paziti, da niso previsoki in bi v mladih raziskovalcih uničili motivacijo. Najpomembnejše pa je, da je mentor iskren, pošten, predan in da mlade raziskovalce prepriča z osebnim zgledom. Raziskovalno delo je od šolskega učenja drugačno zlasti v tem, da je tu pot pomembnejša od cilja, a pot je nova tudi za mentorja. Zato mora med mentorjem in raziskovalcem obstajati vez, zaupanje in medsebojno spoštovanje, mladi raziskovalec mora čutiti, da mu mentor stoji ob strani, tudi ko ne gre vse po načrtu, ko želenih rezultatov ni in ni.

Kako si lahko v znanstveno naprednem svetu dijaki zastavijo raziskovalno vprašanje, ki se ga še ni nihče dotaknil in se ga hkrati lahko s svojim znanjem in zmožnostmi uspešno lotijo?

To niti ni tak problem, kot se morda zdi na prvi pogled. Saj pri mladinskem raziskovalnem delu ne gre v prvi vrsti za odkrivanje popolnoma nove celote, bolj za to, da dijaki spoznajo raziskovalni  pristop in prispevajo svoj kamenček v mozaiku večjega odkritja. Vsaka raziskava je po navadi sestavljena iz veliko manjših odkritij in vsa so pomembna, da nekoč nastane nova velika slika. Mladi raziskovalci imajo veliko znanja, imajo sposobnost neobremenjenega in »neukalupljenega« razmišljanja, so ustvarjalni … in vse to so lastnosti, s katerimi lahko veliko doprinesejo k osvetljevanju določenega problema. Raziskovalnih problemov pa za tiste, ki znajo in hočejo razmišljati, ne bo nikoli zmanjkalo.

Sodeč po Krkinih statistikah zanimanje mladih za raziskovanje v naravoslovju in tehniki raste. Letos se je na razpis namreč prijavilo kar 66 dijakov s 37 nalogami iz pestrega nabora znanstvenih področij. Opažate tudi na naši gimnaziji porast števila navdušencev za raziskovanje na naravoslovnem področju?

Ne vem. Morda pa res. Navdušenih naravoslovcev na naši gimnaziji v resnici ni nikoli manjkalo. Že pred mnogimi leti, ko sem prišla učit na našo gimnazijo, smo vsako leto izdelali nekaj raziskovalnih nalog. Ne samo s področja kemije, mnogo tudi iz biologije in fizike. Pred kakimi desetimi leti je število nalog nekoliko upadlo, zdaj pa spet narašča. Letos so me prišle kar štiri skupine raziskovalcev prosit za mentorstvo. Vseh žal nisem mogla sprejeti, čeprav bi jih zelo rada, saj me to delo nepopisno veseli. Mislim, da bi bilo raziskovalcev še več, če bi se za mentorstvo odločilo več profesorjev.

Kot dolgoletna mentorica imate gotovo pregled nad tem, kako se je skozi leta spreminjala raven raziskovanja na naši šoli, pa tudi metode in sredstva pri delu. Nam lahko opišete kakšna opažanja?

Kaj je merilo za raven raziskovanja? Je to izvirnost pri izbiri raziskovalnega problema  in poti reševanja ali  spopadanje s problemom, ki presega nivo, primeren za srednješolce?

Raven raziskovanja je bila na naši gimnaziji visoka že od začetka. Verjetno marsikdo ne ve, da se je mladinsko raziskovalno delo v Sloveniji začelo prav na naši šoli. Ena prvih raziskovalnih nalog, ki so jo izdelali kajuhovci pred davnimi 40 leti, se je ukvarjala s proučevanjem možnosti uporabe sončne energije v Celju. Raven te in drugih takratnih pionirskih nalog je bila res visoka, saj je bilo potrebno biti  precej ustvarjalen. Informacije so bile bistveno težje dostopne kot danes, tudi o sodelovanju z ljubljanskimi raziskovalnimi institucijami smo lahko le sanjali. Vse znanje smo dobili iz strokovnih knjig, ki pa jih v Celju tudi ni bilo na pretek. Meritve smo opravljali s preprostimi instrumenti; mnogo smo jih izdelali sami. Danes je precej drugače. Za področje naravoslovja lahko rečem, da je za nalogo, ki bo konkurenčna na državnem nivoju, nujno povezovanje s fakultetami in raziskovalnimi inštituti. To ima tudi dobre strani: dijaki se tako srečajo z realnimi raziskovalnimi problemi, spoznajo najaktualnejša vprašanja znanosti, srečajo se z uporabo najsodobnejših raziskovalnih metod in instrumentov. Vsega tega pri raziskovanju v šolskem laboratoriju ne bi srečali.

Lahko opišete kakšen primer uspešnega sodelovanja s katerim od slovenskih podjetij pri raziskovanju?

Teh primerov je bilo kar nekaj. Večino raziskovalnih nalog, ki sem jim bila mentorica, sem opravila v sodelovanju s kolegi iz laboratorijev slovenskih podjetij, inštitutov, fakultet. Uspešno smo sodelovali s Cinkarno Celje, Zdravstvenim domom Celje, Hmeljarskim inštitutom v Žalcu, Fakulteto za kemijo UL, Biotehniška fakulteto UL, Kemijskim inštitutom.  Težko bi se odločila, katero sodelovanje posebej izpostaviti. Vsa ta sodelovanja so bila nepozabna, spoznala sem veliko izjemnih ljudi, veliko smo se naučili in stkali vezi, ki so ostale. Tudi zato, ker smo raziskovalci sorodne duše in takoj najdemo skupen jezik. Hvaležna sem vsem tistim  prijateljem, ki so mi odprli vrata svojih laboratorijev, da sem lahko  z njihovo pomočjo kajuhovcem pokazala pravo znanost in jih z njo zasvojila. Večino za vedno.

Naravoslovje je široko področje, ki je sploh dandanes v znamenju hitrega razvoja in odkrivanja. Kaj je tisto, kar mladi naravoslovec 21. stoletja potrebuje in mora vedeti?

Mislim, da potrebuje predvsem pristno radovednost, strast do odkrivanja novega, predanost, veselje do razmišljanja, vztrajnost in poštenost. Vedeti mora, da se je treba nenehno spraševati, stalno učiti, znati poslušati in sodelovati. Navsezadnje pa se naj zaveda, da je raziskovanje nekaj najlepšega, kar lahko človek počne na svoji poklicni poti.

Zarja Križnik

Foto: Katja Grobelnik