Proti koncu prejšnjega leta se je v debatnem krožku pojavila ideja, da bi debatirali na temo marca sprejetega družinskega zakonika ter etični upravičenosti decembrskega referenduma. Po krajšem premisleku smo idejo ovrgli, saj smo menili, da trditev preprosto ne bi bila poštena za obe strani. Stran, ki bi novi družinski zakonik zagovarjala, bi bila v očitni prednosti, nasprotna ekipa pa z upoštevanjem podatka, da se piše leto 2015, sploh ne bi uspela sestaviti smiselnih argumentov, še manj se izogniti sovražnemu govoru. Na prihodnjih srečanjih smo se zato od teme oddaljili in se posvetili takim, pri katerih lahko obe strani razumno zagovarjamo. Rezultati referenduma, ki je potekal 20. 12., so nam dali vedeti, da večina slovenskega prebivalstva, ki se je referenduma udeležila, ni naš somišljenik.
Slovenija se je marca 2015 z rahlo spremenjenim družinskim zakonikom, ki je poroko označil kot sklenitev zakonske zveze dveh oseb, in ne ženske in moškega, še na enem področju postavila ob bok razvitejšim državam današnjega svet; kot prva je takšne poroke podprla Nizozemska leta 2001, sledile so ji: Belgija, Združene države Amerike in (postopoma) mnoge druge. Najbolj odmevna je bila leta 2015 Irska, saj velja za zelo konzervativno državo. Tolikšna mera razumevanja je bila očitno prevelik šok za slovenski narod in niz nesoglasja se je končal na ustavnem sodišču, kjer je bil razglašen referendum. Ljudje smo skozi našo pestro zgodovino uspeli razbiti že veliko tabujev, ogromno vrst drugačnosti, pri sprejemanju lezbijk in gejev pa je naš napredek (pre)počasen. Večina volivcev je zavrnila vstop v novo obdobje sprejemanja in dojemanja odnosov med dvema človekoma. Dojemanja človeka kot bitja, ki ga ne omejujejo davno začrtane družbene norme. S tem ko je zakon padel, velika večina ni pridobila ničesar, manjšini pa je bila odvzeta osnovna pravica formalno proslaviti svojo ljubezen in pravne dopolnitve, ki jim to pripelje. Demokracija – naša zmožnost soodločanja, za katero s(m)o se predniki in mi stoletja borili, je spregovorila.
Najpogostejše vprašanje zadnjih mesecev preteklega leta je bilo, ali nov zakon komu kaj jemlje? Če rečemo, da nov zakon jemlje otroka heterospolnim parom, ki čakajo na posvojitev, je isto, kot če bi rekli da bodo v novem družbenem redu istospolni pari privilegirani. Pojavila so se tudi nepotrjena mnenja, da bodo imeli s tem zakonom homoseksualci boljše možnosti zaposlitve, kot heteroseksualci. Čudno, da ni iz novega zakona nihče razbral, da jim po sklenitvi zakonske zveze ne bo treba plačevati davkov.
O čem pa se je decembra sploh odločalo? V osnovi naj bi šlo za poroke istospolnih parov, dedovanje in urejanju pravnih razmer, če eden od para na primer umre. Lahko smo prepričani, da nobenega vsemogočefobnega posameznika niti najmanj ne briga pravni položaj nekaj desetih parov. Briga ga nestrpnost, ki se je (kot kaže) ni zmožen ali se je ne zna otresti. V samem izvoru problema, o katerem smo odločali, je torej homofobija. Nikakor ne tradicionalni profil družine ali zadostna skrb za otroke. Bodimo odkriti, tem vrednotam nasprotujemo na mnogih drugih področjih, zato jih nikakor ne moremo uporabiti za upravičevanje homofobije ali katerekoli druge fobije. Seveda pa, ker živimo v razviti in humani družbi, sovraštva ne moremo izkazovati (samo) skozi sovražni govor. Odeli ga bomo v krinko skrbi za »napačno« vzgojo otrok in celo popolnoma nesprejemljiva namigovanja na pedofilijo. Ko povzamemo najbolj bizarna stališča nasprotnikov novega zakona, dobimo prepričanje, da bo z možnostjo poroke istospolnih parov že naslednji dan »tradicionalni« družini na silo odvzet otrok.
Veliko pogovorov je steklo na temo starih staršev in njihove zmožnosti posvojiti svoje vnuke, če njihovi starši umrejo, oz. izgubijo starševstvo. Nekako se je pojavila ideja, da je v tej situaciji nedopustno, da bi otrok prišel v roke istospolnemu paru. To teorijo podre dejstvo, da starim staršem že po stari zakonodaji ni dovoljeno posvajati otrok svojih otrok. Faktor starih staršev se seveda izniči in spet smo pri slabo zakrinkani trditvi, da istospolni par ne more vzgajati otroka. Čeprav se ta dva pojava vztrajno ločuje, se vprašajmo: Sta torej dva moška ali dve ženski občutno slabša starša, kot če otroka vzgaja mati samohranilka ali oče samohranilec? Tu so seveda še istospolna partnerstva, kjer je eden od partnerjev biološki roditelj otroka, ki ga ima iz prejšnje zveze, ki so pri nas že dovoljena. Kje je razlika? Razlike ni, oziroma je ne bi smelo biti, če bi lahko ljudje nehali iskati probleme tam, kjer jih ni. Meseci, posvečeni kampanji proti istospolnim porokam, bi bili lahko posvečeni kampanji za dopolnitev zakona, ki daje pri posvojitvah otrok prednost starim staršem, če je že to pravi problem.
Drznem si reči, da tisti svobodomiselni mladostniki, ki to vprašanje, in tudi katero drugo, jemljemo resno, nimamo težav s sprejemanjem vseh vrst drugačnosti, ki nam jih današnja barvita družba ponuja. Saj v Sloveniji do neke mere že sprejemamo homoseksualce. Statistika starostne sestave volivcev pa jasno nakazuje, da nimamo Slovenci, ki še bomo nadaljevali svoj rod in tisti, ki bomo najdlje živeli v državi, kjer bo veljal ta zakon, nič proti temu, da se istospolnim parom dodeli pravno in socialno varstvo. Kaj pa otroci iz istospolnih družin? Seveda je to pri nas še neobičajen pojav. Ampak izogibanje taki zakonodaji, na podlagi strahu, da otroci iz takih družin v družbi ne bodo sprejeti, je nesmiselno. Ravno normalizacija takšnih družin bi privedla do razumevanja in sprejemanja. Govorili bi lahko tudi o tem, da je med današnjo mladino oznaka nekoga, da je gej ali lezbijka, občutno hujša žaljivka, kot če nekoga okličeš, da je idiot. Nerazumevanje in nestrpnost vsekakor nista odpravljena, a glede dodeljevanja osnovnih pravic našim državljanom res ne moremo čakati, da bo zakone narekovala stoodstotna družbena enotnost.
Vsi nasprotniki pravic istospolno usmerjenih so zdaj dobili to, kar že od nekdaj imajo. Nihče ne more oporekati, da je takšna ureditev definicije zakonske zveze neizbežna, a vseeno odlašamo. Slovenci se na številnih področjih zelo radi zgledujemo po svetovnih voditeljicah, kot sta ZDA in Velika Britanija. Skoraj je ni stvari, ideje, za katero bi lahko rekli, da se je bomo slej ko prej »nalezli«. Seveda se tujim idejam ne smemo vedno brezglavo predajati. Pa vendar ni nobenega dvoma, da je nekaj tako osnovnega, kot je pravica do poroke in splošnega priznavanja posameznikove ljubezni nekaj, kar bi moral prevzeti ves svet. V novem letu se že pojavljajo ideje urejanja pravic istospolnih parov, ki izključujejo možnost sklenitve poroke in posvajanja otrok. Citat pove vse.
“Najstrašnejša stvar na svetu je pravičnost, ločena od ljubezni.”
Francois Mauriac
Urh Zorko
