Od 23. do 25. marca – od zgodnje petkove do druge že ponedeljkove ure – smo bili v Šabcu in tako vrnili obisk prijateljem (pri nas so bili oktobra 2017) s 180-letne Šabačke gimnazije. Gre za eno najboljših srbskih gimnazij, zelo ugledno šolo, ki so jo v preteklosti obiskovali mnogi znameniti ljudje, med njimi tudi genialna Mileva Marić, žena Alberta Einsteina. Po lepi srbski navadi so nas izjemno prijazno sprejeli.
Za prisrčen uvod je poskrbel simpatični otroški zborček, potem pa smo obiskali še tamkajšnjo zelo aktivno knjižnico in mestni muzej, si ogledali mesto in prvi večer še izvirno predstavo v angleškem jeziku Aplause gimnazijske gledališke skupine, polno talentov, humorja in svežine. Večina dijakov je nato odšla k svojim gostiteljem, nekateri pa tudi v zelo urejen Dijaški dom, kjer se – tako so zatrdili – niso imeli nič manj lepo. Ravnatelj dr. Anton Šepetavc je medtem kot gost skupaj s profesorjema s Šabačke gimnazije Biljano Drobnjak in Sinišo Mozetićem nastopil na dveh lokalnih televizijah (TV Šabac in TV As).
Drugi dan smo dijakom in profesorjem s projekcijo predstavili Slovenijo, Celje in na kratko še našo gimnazijo. Sledil je slavnostni sprejem pri županu, ki sta ga zaradi službene odsotnosti nadomestila člana mestnega sveta Božidar Katić in Salko Karadarević, tudi že naš dober prijatelj od lani. Ob 15. uri so pevci z zborovodjem prof. Tomažem Marčičem v nabito polni gimnazijski dvorani izvedli koncert, ki se je ob Joksimovićevem Oru in Molitvi evrovizijske zmagovalke Marije Šerifović končal s stoječimi ovacijami. Po njem so plesalci in glasbeniki iz bližnjega KUD Abrašević predstavili srbsko kolo, ki so ga naučili tudi naše dijake. Naši pa njih polko. Bilo je to zelo zabavno in prijetno druženje, ki je kar klicalo po večernem nadaljevanju v mestnih lokalih. Šabac je namreč že od nekdaj znan po vseobsegajočem nočnem življenju; prav zato se ga je prijelo ime »srpski Paris«.
Tretji dan, v nedeljo, smo se najprej poslovili od nekaterih prijateljev, tudi ravnateljice gimnazije Marijane Isaković, potem pa smo skupaj z gostitelji – dijaki in profesorjema Biljano in Sinišom – šli še na ogled domačije Vuka Stefanovića Karadžića v Tršiću, potem pa še v samostan Tronoša in znamenito zdravilišče Banjo Koviljačo. Po čustvenem slovesu (ura je bila že 16.30) smo krenili na pot …
Vtisi še niso povsem urejeni, v enem pa se zagotovo vsi, ki smo bili te dni v Šabcu, strinjamo: bilo je nepozabno, bilo je res lepo! Hvaležni smo našim gostiteljem in potrudili se bomo, da jeseni, ko Šabčani spet pridejo k nam, vsaj za silo vrnemo tisto najlepše, kar smo dobili v Srbiji: iskreno prijateljstvo in prijetno sodelovanje, ki ne raste iz prozornega neoliberalnega interesa, pač pa iz razumevanja vrednot in strpnega sprejemanja različnosti. Srbski pesnik Pero Zubac je o tem povedal vse in še več, ko je nekoč napisal:
»Šta će nam narodi dok ima ljudi.«
Anton Šepetavc
